Izraz stres v biološkem smislu je prvič uvedel endokrinolog Hans Selye leta 1930. Kasneje ga je razširil in populariziral koncept, da je zajel neprimeren psihološki odziv na katerokoli zahtevo.

Znaki stresa so lahko kognitivni, čustveni, fizični ali vedenjski. Znaki vključujejo: nezmožnost presoje, slab videz, glavobol, pretirano skrb, brezbrižnost, razdražljivost, vrtoglavico, vznemirjenost, utrujenost, nezmožnost sprostitve, občutek osamljenosti, depresijo, bolečine, bolečine v prsih, trzanje obraza, slabotnost, motnje spanja, krči, driska, zaprtje, žalost, potrtost, strah, pesimizem, poslabšana koncentracija, pozabljivost, zloraba alkohola in drog, prenajedanje, zvečano kajenje, grizenje nohtov, kričanje, preklinjanje, jok.

Stres je reakcija telesa na stresor. Resničen ali namišljen dražljaj, ki povzroči stres. Akutni stresor vpliva na organizem kratkoročno, kronični pa dolgoročno.

Alarm je prva stopnja. Ko je grožnja ali stresor prepoznan ali udejanjen je odziv organizma alarm. V tej fazi se pospešeno tvori in izloča adrenalin, da se lahko izvede napad (obramba) ali umik. (fight-or-flight efekt)

Upor je druga faza. Če stresor vztraja, je nujno ukreniti nekaj da se mu upremo. Čeprav se organizem skuša prilagoditi napetosti in zahtevam okolice, tega ne more vzdržati neskončno dolgo. Rezerve hranil se postopoma izčrpajo.

Izčrpanost je tretja in končna stopnja razvoja stresa. Na tej stopnji se vsi viri, vse rezerve hranil postopoma dokončno izčrpajo. Organizem ni vež zmožen ohranjati in opravljati normalnih funkcij. Pojavijo se znaki avtonomnega živčnega sistema. (potenje, povišan utrip, itd)
Če se tretja stopnja podaljšuje, so posledice lahko bolezenske. Rana na želodcu, depresija, diabetes, težave s prebavili ali s kardiovaskularnim sistemom in nekatere duševne bolezni.